Moram se spotakniti ob skrajno površno poročanje o upokojencih in pokojninah, k čemur me je spodbudil prispevek na TV dnevniku slovenske nacionalne televizije z dne 29.4.2019. Govora je bilo o upokojenki, ki pri svojih več kot 80 letih prejema manj kot tristo evrov pokojnine. Pokojnina je res mizerna, priznam. Vendar bi novinarji morali poročati tudi o tem, zakaj je bila pokojnina tako nizko odmerjena.
Poznam ljudi, ki v celem svojem aktivnem življenjskem obdobju niso delali več kot pet let. Kakšno pokojnino naj bi taki pričakovali v svoji starosti? Potem so ljudje, ki so namenoma celo življenje delali na črno, vplačevali pa so najmanjši možni znesek za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Kakšna pokojnina bi morala pripadati njim? Ali pa kmetje. Tudi oni običajno vplačujejo minimalne zneske za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, potem pa pričakujejo normalne pokojnine. Ali ni to skregano z logiko? Poznam ljudi, ki so bili samostojni podjetniki, v pokojninsko blagajno pa so vplačevali minimalne zneske in si tudi na ta način gradili svoj osebni standard, zdaj pa tarnajo, kako nizke pokojnine imajo. Ali bomo nasedli tudi njim?
Z nedoslednim in površnim informiranjem poročevalci samo ustvarjajo nelagodje v družbi. Mladi, ki takšna poročila gledajo, postajajo malodušni, kar je povsem razumljivo. Upravičeno se lahko vprašajo, čemu bi potem sploh delali, če jih čaka tako bedna starost. Poročanje bi moralo biti takšno, da bi mlade spodbujalo k odgovornemu odnosu do svoje prihodnosti in k razmišljanju o tem, kako naj poskrbijo za svojo starost.
Res je, da danes mladi s svojimi plačami, katere jim izplačujejo delodajalci, ne morejo pričakovati dostojnih pokojnin, saj niti njihove današnje plače niso dostojne. Ob minimalni plači, ki jo še danes prejema precejšnje število vseh zaposlenih, in ob današnjem odmernem odstotku za pokojnine, lahko pričakujejo kvečjemu kakih 400 € pokojnine, s čemer se pa dostojno ne da živeti. Torej, s svojim objektivnim poročanjem bi morali mlade motivirati, da dodatno varčujejo za svojo starost.
Država je v času svoje samostojnosti upokojencem samo jemala, čeprav je velika večina redno vplačevala svoj prispevek v pokojninsko blagajno. Naj to ponazorim na svojem primeru: Moja pokojnina je bila odmerjena po ZPIZ-2 iz leta 2012. Če bi bila odmerjena po ZPIZ-1 iz leta 2006 bi bila za dobrih 36% višja od te, ki jo imam. Če pa bi bila odmerjena po ZPIZ iz leta 1992 bi bila višja za več kot 107% od moje trenutne pokojnine. Torej, država mi je s spreminjanjem pokojninske zakonodaje vzela vsaj po eno pokojnino mesečno, če se primerjam s tistimi, ki so bili upokojeni pred letom 2006. Da ob tem sploh ne omenim, da je država v preteklih letih še dodatno jemala upokojencem tudi z neusklajevanjem pokojnin med leti 2011 in 2017, in so danes pokojnine zaradi inflacije in rasti življenjskih stroškov realno manjše, dočim so se plače v tem obdobju usklajevale in dohitevale rast življenjski stroškov. Ali to niso teme, s katerimi bi se morali novinarji tudi ukvarjati?
Argument za tako oškodovanje upokojencev v samostojni Sloveniji je, češ, da ni denarja. Seveda ga ni, če pa je država ves čas držala vrečo, iz katere so vsi, ki so »bili pri koritu«, kradli na veliko. Po podatkih Transparency International, ki so bili objavljeni v začetku tega leta, v Sloveniji vsako leto ponikne 3,5 milijarde evrov ali 8,5% bruto domačega proizvoda oziroma tretjino slovenskega letnega proračuna. Če bi država bila sposobna zajeziti odliv tolikšnega denarja v zasebne žepe, ali bi potem bilo treba rezati pokojnine? Ali bi se bilo treba ukvarjati s čakalnimi vrstami v zdravstvu? Pa še za financiranje kakega novega delovnega mesta, ali pa drugega tira in za 8-kolesnike bi lahko kaj ostalo.
Ampak, ob poročanju Transparency International, se država ne zgane. Namesto, da bi morali zvoniti vsi alarmi v vladi, državnem zboru in tudi v uradu predsednika republike, se takšna praksa nadaljuje. Če pa se že kaj odkrije, za kar so največkrat zaslužni raziskovalni novinarji, se ne zgodi nič, ali pa se išče krivca, ki je novinarju omogočil, da je do, za državo, neprijetne informacije prišel in jo objavil. In, ko se že odkrije, ko začnejo mleti sodni mlini, se običajno nič ne zgodi, ali pa se zgodi s tolikšnim časovnim zamikom, da je vse skupaj že davno pozabljeno. Psi, torej, lajajo, karavana pa gre dalje.
Bralce, predvsem upokojence, bi ob tem rad opozoril na to, da je ves ta čas v vladi sodeloval tudi DESUS, ki nas je vedno puščal na cedilu. Definitivno ne drži, da DESUS zastopa interese upokojencev, prej bi lahko rekli, da zastopa interese posameznikov iz svojih vrst, ki sedijo v parlamentu in vladi, diplomaciji, nadzornih svetih itd.
Veliko upanja polagam na Sindikat upokojencev Slovenije, ki deluje v okviru Zveze svobodnih sindikatov. Ta bi moral zahtevati od vlade, da se začne resneje ukvarjati s problemi upokojencev. Pa ne samo tako, da odmerni odstotek dvigne na borih 63%, ker to pri današnjih plačah nič bistvenega ne prinese upokojencu. Sindikati v javnem sektorju od države zahtevajo 1200 € regresa za letni dopust, medtem ko več kot polovica upokojencev prejema manj kot 600 € pokojnine. Sindikat upokojencev tukaj mora povzdigniti glas in jasno povedati, da vendarle živimo v eni državi. Ne more biti ena skupina prebivalstva tako prezrta na račun drugih (glasnejših) skupin.
Naj se vrnem k tistim nekaj deset tisoč upokojencem, ki prejemajo pokojnine, nižje od 300 evrov. Država bi morala take vključiti v svoj sistem socialnih transferjev. Domnevam, da je med takimi največ tistih, ki so prejemniki vdovskih pokojnin.
Sistem pokojninskega varstva je pri nas koncipiran tako, da se del sredstev porabi kot renta, se pravi, da temelji na predhodnih vplačilih v pokojninsko blagajno, del sredstev pa se nameni solidarnosti. Pri tem, žal, moram ugotoviti, da ni jasno razmejeno, kolikšen del vplačanih prispevkov je tkim. rentni na osnovi vplačil in kolikšen je namenjen solidarnosti. To bi morala država urediti in na ta način narediti pokojninsko blagajno bolj transparentno in zaupanja vredno. Saj je danes, pravzaprav, glavni problem, da ljudje v naš pokojninski sistem ne zaupajo preveč, zato pa se tudi mnogi upirajo temu, da bi vplačevali vanj.
Kajtimir Kunc
Zagorje ob Savi
Comments